Gledam našo Zemljo in družbo na njej. Vidim kaos in pasivno predapokaliptično stanje. Mogoče apokalipsa še ne bo prišla v bližnji prihodnosti, vendar zaenkrat drvimo v katastrofo. In večina se tega ne zaveda. Nekateri si zatiskajo oči, spet drugi se zavedajo stanja, vendar ne ukrepajo. Gledam elito. Najbogatejši procent ali celo manj. Večina se po mojem mnenju zaveda stanja bolje kot jaz, ker so bolje informirani. Vendar jim je vseeno. Vseeno jim je, ker vedo, da bodo oni in njihovi potomci na varnem in preskrbljeni, bodisi v zaklonišču globoko pod zemljo, bodisi na delu Zemlje, ki bo udoben za življenje. Skratka daleč od ljudi, ki bodo nastradali ko bo »počilo«. Po mojem mnenju lahko poči kjerkoli, najverjetneje pa bi stavil na vojno ali brutalne posledice podnebne katastrofe.
Jezen sem. Razjarjen nad stanjem družbe in planeta, ki nam ga zapuščajo generacije pred nami. Po eni strani niso oni krivi. Po eni so. Ob pojavu neo-fašizma in ob začetku pohoda neobrzdanega kapitalizma so povečini stoično gledali in se medlo odzivali na posamične simptome, ne pa se zoperstavili celotni bolezni (čast izjemam).
In sedaj smo tu. Na točki, ki je odločilna za obstanek človeške vrste in človečnosti. Večina se tega ne zaveda ali pa si ne priznava. Tolaži se s praznimi besedami politikov in znanih osebnosti ter samooklicanih znanstvenikov. Strokovni indikatorji kažejo drugače.
Kaj bomo mi, kot človeštvo, kot ljudstvo, naredili na tej točki bo odločalo o usodi nas in naših otrok. Vse upanje še ni izgubljeno. Ljudje se prebujamo. Tudi sam sem do pred kakšnega dobrega pol leta sodil med tiste, ki se medlo zavedajo situacije, v kateri smo. Deli civilne družbe se prebujajo, velika večina pa ostaja v pasivni coni dokajšnjega udobja. Kapitalizem nas je individualiziral, večino nas drži v coni, kjer nam ne manjka nič življenjsko pomembnega (govorim za Evropo in zahodni svet). Po mojem mnenju je posledica individualizacije tudi dozdevanje, da se samo tebi zdi stanje resno, zato to misel pohodiš in zatreš, saj nočeš izstopati.
Najbolj sem optimističen, glede nas, mladih. Res je naša generacija pasivna in problematična, vendar se počasi začenjamo zavedati družbenih težav. Vsaj en delež. Čutim, da nas bo situacija pripeljala do tega, da stopimo skupaj in se upremo izkoriščevanju. Naši generaciji je vseeno za zgražanje starejših. V tem svetu bomo živeli še precej dlje kot oni. Upam, da se ne motim. Poskusil sem našo generacijo analizirati čim bolj objektivno. Upam, da ni tak samo moj širši socialni mehurček. Predvidevam, da ko nas bodo zadosti sprovocirali, se bomo združeno uprli. In verjamem, da nič ne ustavi mladih, združenih za doseganje istega cilja. Po drugi strani nimamo boljše možnosti. Možnost imamo, da se upremo, da ustvarimo nek alternativni sistem ali pa postanemo korporacijski sužnji. Upor bo in je postal dolžnost vsakega ozaveščenega posameznika, na žalost pa veliko ljudi ne opravlja te dolžnosti. Za dosego naših ciljev imamo pravico do uporabe vseh sredstev, saj je od tega odvisen obstoj človeške vrste. Legalnih in nelegalnih sredstev, družbeno sprejemljivih in ne sprejemljivih.
Prihodnosti NE damo!
Comments