Izbrisani so bili skupina 25.671 ljudi, ki so bili 26. februarja leta 1992 nezakonito izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. To je bil čas po osamosvojitvi, ko je v državi vladala politična nestabilnost. Osamosvojitev Slovenije je temeljila na spoštovanju človekovih pravic, kršenje le-teh naj bi bil razlog za izstop Slovenije iz Jugoslavije. Vendar je bil izbris sramotna kršitev teh pravic. V naši državi je vse vezano na stalno prebivališče, brez njega ne moreš dobiti službe, zdravstvenega zavarovanja ter še mnogo drugih storitev in možnosti, ki se nam zdijo samoumevne. Če te ni v registru, ne obstajaš.
Prebivalci, ki so imeli ob slovenski osamosvojitvi državljanstvo Socialistične republike Slovenije, so bili avtomatično prepisani v register, tisti, ki so imeli republiško državljanstvo drugih republik Jugoslavije, pa so imeli na voljo šest mesecev za oddajo vloge za državljanstvo RS. Veliko jih o tem ni bilo obveščenih, pri drugih je bil postopek ustavljen. Status jim je bil odvzet po navodilu Igorja Bavčarja, tedanjega slovenskega notranjega ministra in državnega sekretarja Slavka Debelaka. Bavčar je predlagal, da se izbrisanim pravice odmislijo, saj “so se jim zavestno odrekli”.
Izbrisani o svojem izbrisu niso bili obveščeni, veliko jih je o svojem (ne)statusu izvedelo, ko so poskušali podaljšati osebni dokument. Takrat so postali tarče krutega birokratskega sistema, uničili so jim dokumente in jih poslali v republike, katerih državljani so bili izvorno, čeprav je tam divjala vojna. Za sistem ti ljudje niso obstajali.
Več kot 1 odstotek prebivalcev Slovenije je bilo torej brez osebnega dokumenta in evidence v registru stalnih prebivalcev. Veliko je groznih zgodb o njihovih življenjih, preberete si jih lahko na spletni strani Mirovnega Inštituta. Kdo natančno je kriv za izbris, je težko reči, saj tako množično in sistematično kršenje človekovih pravic takrat ni imelo nobenega smisla, vsaj na prvi pogled ne. Slovenija takrat še ni bila priznana s strani vseh držav sveta, ni bila del Združenih narodov ali EU, bila je nova država, ki je svojo samostojnost gradila na spoštovanju človekovih pravic in drugih mednarodnih konvencij. Dejstvo pa je, da je takratna oblast kriva za dejanje. Da to ni bilo nenamerno, dokazuje odnos birokratskega sistema do izbrisanih, njihovo kasnejše prikrivanje in nepriznavanje ter zmanjševanje teže problema (to se dogaja še danes). Nedvomno gre za najbolj gnusno dejanje politične elite v samostojni Sloveniji. Dejanje ima verjetno nacionalistično ozadje, saj se do ljudi, ki izvirajo z drugih delov bivše Jugoslavije, pri nas še danes pogosto goji slabšalen odnos.
Število izbrisanih so oblasti javno objavile šele leta 2002. Zaradi dejanja ni v zaporu nihče, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo kršitve več zakonov. Med letoma 2014 in 2017 so izbrisani lahko zahtevali odškodnine v simboličnem znesku 50 evrov za vsak mesec, ko so bili izbrisani, vendar te odškodnine niso dobili vsi. Izbrisane je med drugimi brezplačno zastopal nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.
Poskusov očrnitve izbrisanih in zmanjšanja krivde oblastnikov je bilo več. Označilo se jih je za špekulante, ki so se začeli pritoževati, ko je Slovenija postala mednarodno priznana država, za agresorje, ljudi, ki imajo zločinsko preteklost, krivdo so skušali zmanjšati tudi z razglašanjem vseh izbrisanih za pripadnike JLA, čeprav je bilo v njej zaposlenih le kakih 500 izbrisanih. Označilo se jih je za uničevalce ugleda Slovenije, čeprav za svojo situacijo niso bili sami krivi, za pijavke, saj bi odplačevanje odškodnin, ki je mogoča na osnovi sodbe ESČP, lahko ogrozilo proračun in finančno stabilnost Slovenije. Naravnost oduren je bil tudi tweet Aleša Hojsa pred nekaj dnevi, v katerem komentira film Izbrisana, ki se je predvajal na RTV. Taki napadi na izbrisane so vse prej kot redkost. Z množičnim zavračanjem prošenj za azil in sadističnim birokratskim sistemom trenutna oblast ustvarja nove izbrisane. Bodimo kritični in ozaveščeni!
Na temo izbrisanih je bilo izvedenih več protestniških akcij, ena najbolj odmevnih in povednih je bilo ležanje pred parlamentom v obliki besede izbris. Za uveljavitev pravic izbrisanih se je borilo več nevladnih organizacij in gibanj.
Hočeš izvedeti več o izbrisanih? Obišči spletne strani:
Mirovnega inštituta (pričanja izbrisanih, knjiga Izbrisani),
Amnesty international (miti in resnice),
Wikipedije (povzetek celotnega postopka),
Mladine (več člankov in objava Bavčarjevega dokumenta),
Viri:
Comments