Ob uvedbi prepovedi druženja je malokdo, če sploh kdo, pomislil na vpliv tega ukrepa na najstnike.
Zavedam se resnosti stanja in ne zanikam obstoja virusa, ampak ali je kdo pomislil za kaj vse bomo mladi prikrajšani v teh mesecih, mogoče letih? Valete in končni izleti so po večini odpadli, maturantski plesi in izleti prav tako. After partiji, veselice, prvi koncerti, prvi pravi žuri o katerih naši starši, ko jih pograbi nostalgija, govorijo kot o najlepših stvareh in o dogodkih, ki so jih definirali kot osebe. To so po večini dogodki, ki jih imamo priložnost doživeti samo enkrat v življenju In tudi če jih kasneje ponovimo ne ostanejo isti v spominu. Samo enkrat smo stari 16 in vidimo svet na ta način. To je po mojem mnenju neprecenljivo. Mladi v teh letih potrebujemo telesni stik. Potrebujemo objeme, potrebujemo stiskanje. Za nekatere je to obdobje prvih poljubov in prvih intimnejših stikov. Za vse to bo naša generacija vsaj delno prikrajšana. In to ni brez pomena. Da ne omenjam šolanja na daljavo, ki je ob ogromnem trudu učiteljev in profesorjev bled odsev tega kar prejmemo v živo, kar se tiče znanja. Kar se tiče socializacije pa niti to ne. Nivo znanja se vidno slabša, vendar se kriteriji po večini ne znižujejo.
Vsaj del naše generacije, ki je že tako bolj asocialna (vsaj v živo) bo iz tega obdobja (ko in če ga bo konec) odšel z resnimi težavami na področju komunikacije v živo in razumevanja drugih. Če bo cela stvar trajala res dolgo nas bo večina imela vsaj neke vrste mentalnih težav. Že zdaj imamo probleme s prepoznavanji občutkov drugih v novih okoljih, ker ne vidimo njihovega obraza zaradi povečanega nošenja mask. Da ne omenjam vpliva na mlajše otroke, ki bodo v svojem prvem obdobju življenja videli ljudi le z maskami. Pred pol leta si se mimoidočemu malčku nasmehnil, ter ga s tem razveselil, zdaj mu ni jasno kaj mu sporočaš zaradi maske, ki jih moramo po novem nositi, tudi ko smo zunaj. Covid kriza je povečala probleme mladostnikov z psihičnimi problemi. Mnoge, ki izhajajo iz socialno šibkejših družin je virus prikrajšal za marsikaj, zlasti kakovostne in zadostne prehrane. Epidemija je povečala razlike med revnimi in bogatimi, finančna kriza, ki šele prihaja pa bo te razlike naredila resnično velikanske. In tudi mladi to občutimo. Občutimo stres staršev in ga (nekateri) ponotranjimo. Ne zdi se mi normalno da se moraš bati in počutiti krivega, če se na razdalji družiš z prijateljem v času lockdowna. Če je to naša nova realnost bo to imelo radikalne posledice na našo družbo. Časi covid krize so še v meni vzbudili občutke anksioznosti, čeprav sem po navadi bolj nasprotno. Te časi ubijajo človečnost v nas.
Rad bi povedal, da se zavedam, da nismo mladi tisti, ki jih je ta čas najbolj prizadel. Grozno mi je, ker ljudje na veliko izgubljajo službe, posebej v prekariatu. Vendar v ta svet še nimam tako direktnega vpogleda in o njem ne morem pisati.
Držim pesti za vse obolele z covidom-19 in si želim čim hitrejšega zaključka pandemije. Ne nasprotujem nošenju mask, ko je to smiselno. Ne zanikam mnenj stroke, ampak sporočam, da je ta čas za nas, mlade v puberteti ekstremno težek. Prosim za razumevanje in upoštevanje tega pri odločanju o ukrepih. To so le moje misli in pogled na stanje.
Comments