Pot do uspeha. Dolga, težka, polna ovir. Včasih bolj naporna, včasih manj. Težko je uspeti, ko si odrasel, še težje pa je v času mladosti, ko večina najstnikov razmišlja le o zabavah, ljubezni, šoli, ipd.
Sistem pri temu definitivno ne pomaga. Vsi se zavedamo, da je sistem namenjen ustvarjanju delovne sile, povprečnih ljudi, ki lahko sledijo »ukazom«. A kljub temu se najdejo mladi, ki kljub vsem preprekam in težavam najdejo uspeh že v mladosti. Morda ga obdržijo tudi kasneje, morda njihova zvezda sčasoma zbledi. A vsekakor so trenutno najbolj prespektivne osebe v Sloveniji.
V seriji intervjujev se bomo podali na popotovanje po življenju mladih, ki so uspeli preseči vsa pričakovanja. Bodoči politiki, umetniki, športniki, aktivisti, inovativni mladi in še mnogo več. To so mladi upi Slovenije.
V prvem intervjuju smo se pogovarjali s Seleno Leban, mlado Goričanko, ki je pri vsega 15-ih letih ena najboljših mladih igralk odbojke v Sloveniji. S svojimi predstavami v dresu GEN-I Volley-a in slovenske reprezentance do 17 let presega vsa pričakovanja. Najbolje se znajde sicer na mestu sprejemalke, njen naravni talent pa se odraža v njeni vsestranski igri.
Pozdravljena Selena! Najprej bi se ti rad zahvalil, da si privolila v intervju. Kljub temu, da je epidemija ustavila vsa klubska tekmovanja, verjetno vseeno treniraš kajne? Kako izgleda tvoj vsakdan med karanteno?
Hej! Hvala vam. Ja vsekakor smo vsi žalostni, da so se tekmovanja začasno ustavila, je pa res, da že naslednji petek igramo našo prvo tekmo po 1 mesecu. Na srečo lahko vseeno treniramo in to možnost tudi zelo dobro izkoriščamo. Vsak dan treniramo dvakrat na dan in upam, da se bo to tudi pokazalo v naši igri.
Moj vsakdan med karanteno je zelo zapolnjen (smeh). Vsi vemo, da imamo dijaki šolo na daljavo, tako da je to ena od glavnih obveznosti poleg treninga. Ko pa imam prost čas, se ukvarjam z mojo mlajšo sestrico, ki ima komaj 7 mesecev, ali pa iskreno samo počivam, ker sem res utrujena.
Sliši se naporno. Vsekakor odbojka verjetno že nekaj časa predstavlja velik del tvojega življenja. Kdaj si se prvič srečala z odbojko?
Sicer se sliši smešno vendar sem z odbojko povezana že od rojstva. Bila sem prisotna na vsakem treningu, na tribunah, ko sem bila se dojenčica. Uradno pa sem sicer s tekmovanji začela, ko sem imela 6 let.
Odbojka je torej del tvojega življenja že od samega začetka. Kaj pa ostali športi? Si trenirala še kaj drugega poleg odbojke?
Seveda. Kot otrok sem bila zelo energična, še bolj kot zdaj. Rada pa sem tudi raziskovala nove stvari. Tako sem plesala balet in hip hop, trenirala pa sem tudi tenis v katerem sem bila še kar uspešna. Na koncu pa je bila vendarle bila odbojka tista, ki me je pritegnila in me na svoj način »osvojila«.
No ampak navsezadnje si stara »le« 15, kar pomeni, da si trenutno dijakinja. Kako usklajuješ šolo in treninge?
Ker sem na športni gimnaziji imam podporo tudi s strani profesorjev. Moram reči, da ni lahko. Ampak ključ do usklajevanja, vsaj pri meni, je vsekakor učenje sproti. To me res rešuje. (smeh)
Imaš kljub treningom in šoli dovolj časa tudi za kakšen hobi ali druženje s prijatelji?
Treningi trajajo 2 uri, vmes pride še fitnes in video analiza, tako da sem lahko v telovadnici tudi 5 ur skupaj. S takim urnikom se je res težko dobiti s prijatelji na kavi ali kjerkoli, še posebej v tem času, v katerem smo.
Sliši se, kot da nimaš nekega resnega prostega časa. Si se morala kdaj čemu odreči zavoljo svoje kariere?
Starši so me od nekdaj učili, da bo moja pot težka in polna nekih odrekanj in seveda so imeli prav. Druženje s prijatelji v pozne ure in uporaba tehnologije sta prvi stvari, ki mi prideta na pamet. Sicer sama res nisem pripadnica prekomerne uporabe tehnologije, sem pa jo izpostavila, ker je ta stvar v današnjem času zelo priljubljena med mladimi.
No ampak vse to je bilo na koncu vredno kajne? Druga najmlajša članica slovenske reprezentance do 17 let. Kakšni so bili občutki, ko si bila prvič povabljena na reprezentančni trening?
Spomnim se tega dneva in moje reakcije kot bi bilo včeraj. Sprva nisem verjela da je to mogoče. Prvič v svoji karieri sem občutila ponos in prvič sem videla, da je bil ta trud res nekaj vreden.
Kako pa je bilo dejansko igrati na evropskem prvenstvu? Verjetno je to kar velik dosežek ne? Si bila zadovoljna s svojo igro, bi kaj spremenila, če bi lahko?
Letošnje evropsko prvenstvo je bilo zelo vznemirljivo. Sicer cilji niso bili izpolnjeni, moje želje pa na žalost tudi ne. Ampak iz vsake izkušnje se nekaj naučiš. Tako je bilo in tako bo vedno. Glede moje igre pa po resnici povedano mislim, da nikoli nebom prišla do tiste točke, ko si bom rekla »ja to je to, danes sem pa res razturala«. Sicer lahko rečem, da sem morda malo prestroga do sebe ampak taka sem. Vedno je lahko boljše!
Tvoja odlična igra pa je bila verjetno opažena tudi drugje po svetu. Biti ena najboljših sprejemalk na evropskem prvenstvu je vendarle dosežek. Ali morda razmišljaš tudi o igranju v tujini? Si morda že dobila kakšno ponudbo?
O tujini razmišljam že od zelo zelo mladih let. Moji življenjski cilji so zelo visoki, ko je v igri odbojka. Ponudbe so, jih je kar nekaj, in to iz kar nekaj držav, ki so med najboljšimi v Evropi. Zdaj pa ugibajte (smeh).
No za konec pa mogoče dve malo bolj osebni vprašanji. Ali bi za začetek našim bralcem zaupala kdo je tvoj vzornik in zakaj?
Moj vzornik je moja mama. Verjetno ste hoteli slišati neko poznano ime, ampak je bila moja mama najboljša odbojkarica v svojem času in na njo sem zelo ponosna. Bila je tudi trenerka iranske reprezentance, kjer je ustvarila neverjetno zgodbo, tako da mi je vzornica tudi v trenerskem delu.
No za zadnje vprašanje pa, kaj bi svetovala vsem, ki si želijo uspeti?
Moj osebni moto je: »Ko misliš, da si se na treningu dal od sebe vse kar si lahko, se vedno spomni, da je nekdo na tem svetu, ki je taisti dan in uro dal na treningu 120%.« Seveda pa je pomembno, da nikoli ne obupaš ne glede ali je to odbojka ali nogomet ali delo v pisarni. Vedno daj svoj maksimum.
Comments