Mladi upi Slovenije - Ana Resnik

Znameniti Bob Marley je nekoč dejal: »Dobra stvar glasbe; ko te zadane, ne čutiš bolečine.«

Vsak si drugače krajša čas med karanteno – nekateri pod odejami cele noči zavzeto gledajo serije in filme, drugi večino časa prečepijo na video klicih s prijatelji, spet tretji pa se zatekajo k umetnosti. Čeprav je v času epidemije glasbeno ustvarjanje oteženo, sedemnajstletna Ana Resnik veliko svoje energije posveča petju, ustvarjanju svoje avtorske glasbe in tudi pisanju poezije.

Ana je v preteklosti sodelovala s priljubljenim slovenskim pevcem Challe Salletom, pred kratkim pa je skupaj z reperjem Trkajem pela v njegovi pesmi »Kako Ravnaš?«, ki nosi pomembno sporočilo o obnašanju v času epidemije.

V intervjuju bomo razkrili Anino glasbeno pot, njene cilje in poglede na glasbeno ustvarjanje ter poezijo.

Hej! Za začetek bi se ti rada zahvalila za udeležbo. Kako si, kako preživljaš karanteno?

Hvala tebi za povabilo. Sem v redu, ampak mi je - tako kot vsem drugim - cela situacija vseeno naporna, ker nimam nič za delat. Večinoma pišem in pojem, to pa je poleg šole tudi vse.

Ali karantena vpliva na tvoje ustvarjanje na področju glasbe in poezije? Ali več pišeš?

Pišem veliko več, ampak imam dejansko mnogo manj motivacije. Ker se nič ne dogaja, moje pisanje izvira iz preteklih spominov in izkušenj, ki sem jih doživela.

Povej mi nekaj o svojih ustvarjalnih začetkih. Kdaj in kako si se začela ukvarjati z glasbo?

Z glasbo sem se začela ukvarjati v šestem razredu osnovne šole, ko smo imeli pevski zbor. Potem se je to nadaljevalo s tem, da sem začela doma peti karaoke, zatem pa sem se odločila, da je to nekaj, česar bi se rada tudi učila. Zaradi tega sem v osmem razredu začela hoditi v glasbeno šolo, kjer se je začela moja pot solo petja.

Kaj pa te je prvenstveno pritegnilo h glasbi? Si imela kakšno inspiracijo ali vzornika?

Ko sem bila mlajša, sem na Nickelodionu gledala Victorius, kjer so vsi liki peli - to me je takrat zelo pritegnilo (smeh).

Znano je, da si bila nekaj časa back-up pevka znanega slovenskega izvajalca Challe Salleta. Kako je prišlo do tega in kakšno se ti je zdelo ustvarjanje z njim?

Do sodelovanja je prišlo tako, da sem zmagala na natečaju Neki Neki, kamor smo morali poslati posnetek svojega talenta. Za nagrado sem dobila en nastop s Challe Salletom, ker pa sem mu bila všeč kot pevka, me je vzel v bend, v katerem sem bila skoraj eno leto. Vse skupaj se mi je zdela res super izkušnja, ampak se mi na žalost ni izšlo s šolo. Biti v profesionalnem bendu je res naporno, vaje so večkrat tedensko, iz nastopov pa smo prihajali ob zelo poznih urah, tudi ob dveh zjutraj. Zaradi tega nisem mogla več nadaljevati.

Ali se je tvoje življenje na kakršenkoli način spremenilo, odkar si sodelovala s Challe Salletom?

Pridobila sem na prepoznavnosti – to je bilo včasih super, včasih pa tudi ne. Veliko ljudi je bilo zavistnih ali sovražnih, s tem pa se pri starosti petnajstih let še nisem znala spopadati. Sem pa pridobila veliko na samozavesti, kar je res super.

Pred kratkim si prav tako sodelovala z znanim reperjem Trkajem. Kako si se povezala z njim? Kakšno je bilo sodelovanje?

Trkaja sem spoznala preko producenta Damjana Jovića, ki poleg z njim sodeluje tudi s Challetom, Nipketom, itd. Iskreno, ne vem točno kako je prišlo na to idejo – Jović me je vprašal, če bi pela v pesmi, ki so jo naredili za Trkaja. Seveda sem bila za, kar naslednji dan smo se dobili v studiu in vse skupaj posneli. S Trkajem sva ugotovila, da moj glas super paše na njegovo pesem in da bomo naredili komad, ki bo dejansko izšel in ozaveščal ljudi, kako ravnati v času korona krize.

S katerimi slovenskimi ustvarjalci bi si še želela sodelovati v prihodnosti?

Definitivno je to Nipke, ker je res super človek, ampak žal še nisva imela te priložnosti. Poleg njega pa tudi z Bojanom Cvjetićaninom iz benda Joker Out.

Kakor vem, pišeš tudi svoje pesmi. Kdaj si začela ustvarjati avtorsko glasbo? Kateri ustvarjalec je nate najbolj vplival in te navdihnil, da začneš s pisanjem svoje lastne glasbe?

S pisanjem komadov sem začela v devetem razredu. Name je imela največji vpliv jazz pevka Lina Rahne, ki je bila prav tako moja učiteljica. Pri pisanju me je zelo spodbujala in prav z njo sem začela pisati prve pesmi. Zaradi nje sem se prav tako zaljubila v jazz.

Prav tako pa pišeš tudi poezijo. Katere stvari v življenju ti dajejo inspiracijo za pisanje poezije? Od kod črpaš insipiracijo?

Poezijo sem začela pisati pred enim letom, za pisanje me je inspirirala slovenska pesnica Kristina Hočevar. S pisanjem poezije sem začela izražati sebe tudi na druge načine. Vem, da je glasba nek način izražanja, ampak neka druga smer tega, v kateri sem se želela preizkusiti, je tudi pisanje. Najprej je bilo slabo – itak. Zdaj pa počasi iščem svoj pesniški stil, pesniški jaz.

Ali v prihodnosti razmišljaš o izdaji albuma ali zbirke poezij?

Ja, seveda sem razmišljala o tem. Ampak preden to naredim, moram najti sebe in svoj točen način pisanja, izražanja. Zdi se mi, da sem na pravi poti, ampak rabim še neko dodatno spodbudo in izkušnje. Ko mi to uspe, pa bom začela dejansko o tem razmišljati bolj resno.

Ali imaš še kakšno sporočilo za mlade ustvarjalce, pesnike, glasbenike?

Verjamem, da lahko prav vsak doseže zadane cilje. Potrebno je le trdo delo, vztrajnost in ta kanček čarobnosti, ki prebiva v nas!