Poznamo več vrst aktivizma. Lahko je bolj pasiven, lahko bolj aktiven, a na koncu bo aktivizem vedno aktivizem in kakršnakoli borba za pravice in boljšo prihodnost je aktivizem. Nekateri se borijo na ulicah, drugi pa se borijo na alternativne načine. In na takšne načine se bori tudi Lara Gašić, UNICEF-ova junior ambasadorka. Lara je sicer stara 16, prihaja pa iz Postojne. Njeno področje je predvsem borba za pravice otrok in žensk, dejavna pa je tudi na praktično vseh preostalih področjih.
Pozdravljena, Lara. Za začetek bi se ti rad zahvalil za udeležbo v tem pogovoru, ki bo morda nekaterim pobližje predstavil tudi malo drugačno vrsto aktivizma. Ampak preden začneva, kako si? Karantena je verjetno kar močno posegla tudi v tvoje življenje, kajne?
Zdravo, hvala za vabilo! Sem še kar okej, je pa epidemija močno posegla v moje življenje, ja. Sem zelo socialna oseba, zato potrebujem ta socialni stik. (smeh) Se mi pa zdi, da smo tudi najstniki na splošno v tem času močno prikrajšani za nekatere stvari, saj smo v obdobju življenja, ko naj bi spoznavali nove ljudi, se družili, raziskovali,… Je pa situacija takšna, kakršna je in s tem se moramo sprijazniti.
Kako pa je to vplivalo na tvoj vsakdan? Verjetno šola na daljavo še bolj oteži vse skupaj.
Vsekakor je šola na daljavo zelo zahtevna. Več je dela, sedeti cel dan za računalnikom pa slabo vpliva tudi na psihično in fizično počutje. Več je tudi naloge, saj ne uspemo vsega pokriti znotraj ur pouka in moramo zato snov predelati tudi sami. Posledično imam tudi manj prostega časa, poskusim pa prosti čas, ki ga imam, čim bolje izkoristiti.
No, poleg šole pa velik del tvojega življenja zavzema tudi pomoč mladim, saj deluješ kot UNICEF-ova junior ambasadorka. Kako sploh postaneš ambasador, kaj to pomeni in zakaj si se sploh odločila, da želiš postati junior ambasadorka?
To je eden najpomembnejših delov mojega življenja, ja. Zmeraj sem bila zelo komunikativna in se zavzemala za pravice otrok po vsem svetu. Ko je bil nekdo v težavah, sem se vedno postavila zanj in mu pomagala izraziti svoje mnenje. V osnovni šoli sem delovala tudi v šolskem parlamentu, kjer sva s prijateljico izvedeli za UNICEF-ov vrh mladih. Po samem vrhu sem se prijavila tudi za ambasadorko, saj me to področje že od nekdaj zanima.
Postati ambasador ni preprosto oziroma je za to potrebno kar nekaj truda. V svojem okolju moraš izvesti akcijo, ki nekaj pripomore k razvoju mladinskega sektorja. Sama sem izvedla akcijo, ki sem jo poimenovala »Cent na cent«. Na osnovnih šolah smo zbirali denar, predvsem cente, ki jih vsak nosi v žepih in se jim zdijo neuporabni. Nabralo se je kar nekaj denarja, ki smo ga podarili v dobrodelne namene, po tej akciji pa mi je UNICEF podelil naziv junior ambasadorke.
Kot ambasadorka zagovarjam stališča UNICEF-a in jih širim med mladimi, vključujem se v razne projekte, pišem razne članke o težavah mladih in še veliko več. Predvsem je delo raznoliko in zabavno, pa še nikoli ga ne zmanjka. (smeh)
Kako pa je potekal UNICEF-ov vrh mladih? Kaj sploh je to?
To je bil prvi vrh otrokom prijaznih UNICEF-ovih mest. To so mesta po celem svetu, v katerih se otrok počuti varnega in slišanega. V teh mestih so prav tako vzpostavljanje UNICEF-ove varne točke, kjer mladi lahko poiščejo pomoč v primeru stiske.
Vrh je potekal v Kölnu v Nemčiji. Poudarjala se je predvsem participacija mladih v družbi, na vrhu pa so bile predstavljene prakse iz različnih delov sveta, kako otroke vključujejo v odločevalske procese. Sama sem bila tudi del svetovalnega odbora, kar je bila zame neverjetna izkušnja.
Kot aktivistka se veliko ukvarjaš s problematikami družbe. Kaj bi izpostavila kot glavno težavo naše družbe?
Vsekakor je opazen napredek v družbi pred desetimi leti in danes, smo pa še vedno precej daleč od »cilja«. Kot največjo težavo bi izpostavila zaprtost ljudi in zavračanje drugačnosti ter raznolikosti. Razlikovanje ljudi in neenakopravnost sta še vedno prisotna po vsem svetu, veliko pa je tudi rasizma, homofobije, verskega razlikovanja in tudi drugih oblik zavračanja drugačnosti, ki bi morale biti v današnji družbi že izkoreninjene. Velik problem pa je tudi (ne)participacija mladih v politiki in pa pravice otrok, ki v veliko delih sveta še vedno niso spoštovane.
Kako si poleg ambasadorstva našla čas še za šolo, hobije, zase,…?
Nisem. (smeh) V osnovni šoli sem imela zelo natrpan urnik, iz ene dejavnosti sem hitela na drugo, trenirala sem tudi ples in zato sem redko našla čas zase. Ker sem se morala že v osnovni šoli kar veliko učiti, mi je začelo zmanjkovati časa in zato sem si postavila prioritete. Ko sem prišla na gimnazijo, se mi je tako malo sprostil urnik in sedaj najdem čas tudi zase in za prijatelje. Pomembno je, da najdeš ravnotežje med delom in počitkom.
Zdi se mi, da si zelo predana svojim ciljem. Imaš morda že kakšne načrte za prihodnost? Kaj bi si želela početi v življenju?
Po resnici povedano nisem še popolnoma prepričana, vsekakor pa si želim ostati v aktivizmu. Verjetno bom izbrala kakšno od bolj družboslovnih smeri, ne znam pa ti povedati, točno kam bi si želela. Se bom pa seveda še naprej borila za boljšo prihodnost mladih in opozarjala na nepravilnosti in težave tako pri nas kot po svetu.
Lahko bi rekli, da si za svoja leta v življenju dosegla že ogromno stvari. Kakšen nasvet bi dala našim bralcem o tem, kako uspeti?
Uf, to je pa najtežje vprašanje do sedaj. (smeh) Vsekakor ostanite optimistični in pozitivni, saj le tako lahko nekaj dosežete. Sreča in veselje sta ključna, da uspeš na nekem področju. Pomembno pa je tudi, da se zavedate, da vsak lahko naredi spremembo, moraš biti samo vztrajen in potrpežljiv in na koncu ti zmeraj lahko uspe.
Comments