Monotona rutina, deformiran občutek za čas, rahla apatija, osamljenost, vsakodnevno strmenje v ekrane in usihajoče upanje na pozitivne novice v medijih so žal postali neizogibni elementi našega slehernega dne. Leto 2020 ni prizaneslo prav nikomur, pandemija je Slovenijo pahnila v gospodarski, socialni in kulturni krč, iz katerega se na vse pretege poskušamo izvleči, a zaenkrat žal neuspešno. Ustavitev javnega življenja, šolanje na daljavo, prepoved druženja, policijska ura, omejeno gibanje, zapiranje verskih objektov, obvezno nošenje maske na prostem … vse to so le posledice represivnih ukrepov, ki so bili sprejeti v upanju, da ustavijo širjenje virusa covid-19. Trend smrtnosti in število okužb stalno naraščata, ukrepi se iz dneva v dan spreminjajo, med ljudmi pa počasi naraščata strah in nezaupanje v vlado, ki ga poskušajo izraziti s protesti. Tudi kulturno področje popolnoma stagnira, mnogi kulturniki pa so zaradi izražanja nestrinjanja z oblastmi izgubili status kulturnika ali bili utišani kako drugače. Situacija je v vseh pogledih zaskrbljujoča.
Da lahko razumemo situacijo statusa quo in problematičnost le tega, se moramo najprej vprašati, kako smo se v tej nevšečni situaciji sploh znašli. Po padcu Šarčeve vlade v začetku letošnjega koledarskega leta je bila zdajšnja koalicija formirana zelo na hitro. Zaradi oportunizma in želje po ohranitvi položaja so se v koalicijo povezale nekatere stranke (SMC in SDS), ki so svojim volivcem sprva prisegale, da se zaradi političnih in ideoloških prepričanj ne bodo povezale med seboj. Že to je bil eden od indikatorjev, da jim kapital pomeni več kot njihova osebna integriteta ter seveda zastopanje volje volivcev.
Temu je sledil niz premeščanja oseb na vodilnih položajih v posameznih državnih sektorjih. Prejšnji vodilni obrazi so bili zamenjani s posamezniki, ki so bili na političnem spektru bližje novo formirani vladi kakor njihovi predhodniki. Množične menjave so poskušali legitimizirati z izgovorom, da jim bo ta poteza omogočala lažje sodelovanje v prihodnje, kljub temu da menjave posledično prinesejo nižjo mero objektivnosti pri sprejemanju odločitev in posledično tudi manj prostora za kritično mišljenje, ki bi ga sicer dosegli, če bi na vodilnih mestih bili posamezniki različnih političnih interesnih sfer, ne pa zgolj isto misleči. Dve bolj opazni menjavi sta bili menjava generalnega direktorja policije in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Dodatno napetost v državi je takrat ustvarila tudi situacija z naročanjem mask in zaščitne opreme in izguba le-te.
Nerazrešeni misteriji in kontradiktorni zgodbi o izgubi in naročanju mask s strani ministra za finance in ministra za obrambo sta nezaupanje v vlado le še poglobila. Ljudje so se odločili svoje nezadovoljstvo in željo po transparentnosti vlade izraziti na ulicah. Razvpiti petkovi protesti so iz tedna v teden pridobivali podpornike, ki so svoje nezadovoljstvo izražali s transparenti ter žvižganjem na piščalke. 20.6.2020 so protestniki naleteli na oviro, Trg republike je bil zagrajen in zavarovan. Vlada je celotno situacijo poskušala upravičiti s tem, da je bilo tako poskrbljeno za našo varnost in varnost parlamenta. Trg republike simbolizira demokracijo Republike Slovenije, z njegovim zaprtjem pa je vlada protestnikom posredno sporočila, da naše želje in interesi ne bodo uslišani. Protest, kot oblika nekonvencionalne politične participacije, naj bi veljal za nekakšno rdečo luč državi in izraz nezadovoljstva z aktualno politiko. Mirni protesti naj bi predstavljali začetek dinamičnega dialoga med ljudmi in državo, vendar je država z zaprtjem Trga republike jasno simbolizirala, da naših želja ni pripravljena poslušati.
K nastanku nevšečne situacije statusa quo je doprinesla tudi bitka med mediji in kopica škandaloznih, prenapihnjenih neresničnih novic, ki so se širile zgolj za pridobitev publicitete posameznikov in blatenje opozicije. Namesto, da bi se državni organi posvetili reševanju pandemije in izdelovanju konstruktivnega načrta, da bi se država čimprej postavila na noge, so se zapletali v patetičnih Twitter-vojnah, v katerih so poskušali črniti nasprotnike ter jih prikazati v negativni luči. Dva popolnoma politično polarizirana medija sta tudi Nova 24 ter Demokracija. Poleg subjektivno obarvanih globalnih in nacionalnih novic se je v Demokraciji pojavilo besedilo, v katerem je bil neposredno izražen rasizem ter diskriminatorna nagnjenja do pripadnikov drugih nacionalnosti ali ras. Tako početje je potrebno strogo obsojati, saj je sovražni govor z zakonom prepovedan. Menim, da je objava takšnega besedila nedopustna, saj med ljudmi nezavedno zvišuje toleranco do rasne diskriminacije, katera bi morala biti sicer ničelna. Frekventno srečevanje z vsebinami, ki so prepojene s sovražnim govorom, je ekstremno problematično, saj naša toleranca ob izpostavljenosti tem vsebinam nezavedno raste, sami pa pridobivamo imuniteto do takih besedil, sploh če besedila ne beremo kritično. Toleranca sovražnega govora, ki vzpodbuja segregacijo, ciljno eliminacijo, nacistične ideologije in poniževanje pripadnikov drugih narodnosti je nedopustno, neetično ter nemoralno in bi moralo biti kazensko preganjano. V primeru, da se napisanega kazensko ne ovadi, se piscu takih rasističnih člankov pasivno sporoča, da je njegovo dejanje tolerirano in neproblematično.
Z začetkom drugega vala smo doživeli ponovno zaprtje šol, gostinskih obratov, obvezno nošenje mask ter ostale vsem že poznane ukrepe. V drugem valu pandemije pa je bila kot ukrep sprejeta tudi policijska ura. Pod pretvezo, da je vladi v interesu čimprej ustaviti širjenje pandemije, so bili sprejeti mnogi nesmiselni ter celo protiustavnim ukrepi. Celotna ideja o osnovnih človekovih in ustavnih pravicah je bila razvita z namenom, da bi vsakega posameznika, ne glede na nacionalnost ali družben sloj, zaščitila pred drugimi posamezniki, ki posredujejo večjo družbeno moč in bi jo bili pripravljeni uporabiti za manipulacijo s šibkejšimi ali manj vplivnimi posamezniki. Naše ustavne ter osnovne človekove pravice delujejo kot varnostna zaponka, ki nam ustvarja neko osnovno podlago družbene enakopravnosti, zato je kršenje le-teh zelo sporno in neetično, sploh če je elita kljub ukrepom in odlokom še vedno deležna mnogih ne nujnih privilegijev. Glede na to, da število obolelih in umrlih konstantno narašča, so ukrepi neučinkoviti. Pri tem naj še izpostavim, da s tem ne podcenjujem problematičnosti in resnosti pandemije, vendar menim, da obstaja mnogo alternativ in smiselnejših ukrepov, ki bi jih lahko uporabili za zajezitev pandemije, če bi se v celotno situacijo bolj poglobili ter pristopili bolj analitično in strateško. Večina do sedaj sprejetih odlokov in ukrepov za zajezitev širjenja korona virusne bolezni problem odpravlja zgolj površinsko. Če bi pristojni analizirali, kje in kako se je širilo največ okužb, bi lahko ukrepe zožili le na to posamezno področje, kjer je bilo okužb največ. Nihče ni vodil evidence, koliko okužb se je dejansko širilo po šolah, cerkvah, vrtcih in drugih ustanovah. Brez neke analize ali vodenja evidence so samo zaprli vse javne ustanove z enako intenziteto, ne glede na to, koliko okuženih je dejansko bilo v tem sektorju ali območju. Kmalu so se začeli posluževati tudi drugih represivnih in protiustavnih ukrepov, ki situacije sploh ne izboljšujejo, vendar jo samo pometajo pod preprogo (do neke mere). Omejena nam je bila svoboda gibanja, z odlokom, ki prepoveduje prehajanje iz občine v občino. Odvzeta nam je tudi verska svoboda, saj so zaprte vse verske institucije, v katerih so verniki vršili svoje verske obrede. Omejitev gibanja in verskega udejstvovanja so nam omejili pod pretvezo ukrepov za zajezitev pandemije. Nekaj medijsko izpostavljenih kulturnikov je začelo javno opozarjati na represivnost ukrepov in kršenje naših ustavnih pravic, a so bili po hitrem postopku utišani. Eden od ukrepov, ki krši svobodo govora in izražanja, je bil uporabljen v prvem valu korona virusa, prepovedoval je prisotnost novinarjev na tiskovni konferenci. S sprejetjem tega ukrepa so tako izničili primarno funkcijo tiskovne konference, ki bi sicer novinarjem omogočila komunikacijo z vodstvom države, da bi z vprašanji vzpostavili dialog, ki bi nas pripeljal do dejanskega, čimbolj objektivnega poznavanja aktualne situacije. S tem ukrepom pa smo bili le postavljeni v položaj, v katerem smo bili prisiljeni sprejeti situacijo, ki nam jo je vlada predstavila kot absolutno in ne vprašljivo resnico. Tako smo postali ujetniki v lastnih domovih brez možnosti verskega udejstvovanja, druženja, gibanja med občinami, brez svobode govora in brez reperja Zlatka, vse seveda pod pretvezo, da so te ukrepi, ki so nujno potrebni za obvladovanje pandemije, a so se izkazali za popolnoma neučinkovite.
Medtem, ko se zdravstvo bori s pandemijo, gostinci in s.p.-jevci ter drugi, ki jim je bil odvzet vir prihodka, bijejo bitko za lastni obstoj, naša vlada razmišlja o zamrznitvi minimalne plače ter o nakupu absurdno drage vojaške opreme. Namesto, da bi sredstva, ki jih tako ali tako primanjkuje porazdelili racionalno, se ukvarjajo z novim zakonom o davku na motorna vozila, ki v prednost postavlja že tako premožnejše prebivalstvo. S sprejetjem prej omenjenega zakona se bo proračunski primanjkljaj povečal še za 29 mio evrov. Cilj tega zakona naj bi bil razbremenitev posameznika pri nakupu vozila, vendar bi v praksi to pomenilo, da odpustke dobijo premožnejši državljani, ljudje, ki pa nimajo veliko pod palcem, pa bodo za nakup nizkocenovnega motornega vozila še dodatno obdavčeni. Z ukvarjanjem s takimi zakoni v aktualni problematični situaciji, namesto z reševanjem dejanskih perečih problemov, nam vlada jasno sporoča, da jim je za počutje in zdravje lastnih ljudi vseeno.
Trenutno bi se bilo treba osredotočiti na problem v zdravstvu, zagotoviti socialno podporo marginalnim skupinam in posameznikom na robu preživetja, zagotoviti toplo posteljo brezdomcem, finančno pomagati malim slovenskim podjetnikom, ne pa debatirati, ali so si že tako privilegirani posamezniki zaslužili “motivacijski dodatek” na račun zamrznitve minimalne plače. Trenutna vlada se na probleme malega človeka ne osredotoča, v ospredje pa prioritizira zakone, ki bi služili v prid le njim ter njihovim najbližjim. V primeru, da trenutna vlada ostane, lahko pričakujemo stagnacijo tudi na kulturnem področju, ne transparentnost, vedno več kršenja naših ustavnih pravic, ter okrhano legitimnost demokracije. Od vzpostavitve nove vlade dalje so slovenska kultura in ustvarjalci zelo zapostavljeni, saj je vlada popolnoma blokirala financiranje slovenske filmske scene. S prekinitvijo financiranja razvijanja slovenskega filma se to ne bo poznalo zgolj kot kulturni primanjkljaj, temveč tudi neposredno vplivalo na mnoge posameznike, ki jim je ustvarjanje filma predstavljalo edini vir prihodka.
Tudi legitimnost trenutne demokracije in pravica do svobode govora sta trenutno vprašljivi. Bili smo priča represivnim in agresivnim ravnanjem policistov s protestniki in prihodu vodnega topa nad protestnike. V primeru, da trenutna vlada ne pade, lahko v prihodnosti pričakujemo zgolj še več policijske represije, še več represivnih protiustavnih zakonov in odlokov, katerih legitimnosti ne bomo smeli podvomiti, drugače bomo utišani ali pa izgubili vir dohodka, čemur smo bili priča ravno pred kratkim. Vlada bi lahko v prihodnje z medijsko propagando ustvarila napeto in ne sprejemajočo klimo za tujce ter priseljence, kar bi jim le še oteževalo asimilacijo in integracijo v družbo.
Pod vodstvom trenutne vlade se tudi kulturnikom ne obeta svetla prihodnost, prav tako velja za male podjetnike in samozaposlene. Sklepam, da bi glede ne zdajšnje interese vlade vlagali več v vojsko in manj v sektorje, ki nujno potrebujejo fundacijo za obratovanje. Prioritizirala se bo militarizacija, saj je že zdaj vidno, da se glede na zadnje glasovanje v parlamentu kar 51 poslancev strinja z nakupom orožja v vrednosti 780 milijonov evrov, kljub temu, da trenutno krvavo potrebujemo ta denar na drugih področjih, kot je recimo zdravstvo. To vojaško opremo bi uporabili za obrambo pred namišljenimi sovražniki, ki nam pretijo z vseh strani, razen z zahoda. Napetost med ljudmi in v parlamentu bi se le še stopnjevala, kar bi posledično samo še povečalo razkorak ter spor med zastopniki nasprotujočih si mnenj. Zmotno in patetično je, da se rajši kot po dialogu posega po represivnih metodah, ki situacijo mirijo le površinsko.
Pod okriljem trenutne vlade bodo vedno prioritizirani le elitisti in večje korporacije, medtem ko bodo želje in pravice nepremožnega državljana velikokrat pohojene in neuslišane. Živeli bomo v družbi, ki ji bo vladal kapital, človečnost pa bo le še neka beseda na papirju brez vrednostnega pomena. Vrline kot so pomoč, enakopravnost, sprejemanje drugačnosti in svoboda govora bodo potisnjene na dno lestvice vrlin, ki ji bo vladal surov kapital. Zavoljo kapitala bo udobje postalo cilj, človek pa sredstvo. V že tako individualizirani, šovinistični in z nacionalizmom prežeti družbi bi zaradi gonje za kapitalom tekmovalnost med posamezniki le še povečevali, kar bi posledično v situacijo prineslo še več napetosti.
Zaradi vseh do sedaj omenjenih razlogov ter ravnanjem trenutne vlade se bo že tako bizaren status quo drastično poslabševal. Naša prečudovita mala predalpska država bo postala globalna tarča posmeha, z voditeljem, ki na Twitterju zganja norčije in si tako nabira publiciteto, medtem ko 243.000 državljanov živi pod pragom tveganja revščine. Če bi trenutna vlada padla, bi bila klima med ljudmi mirnejša, za socialno pomoč bi bile prioritizirane skupine ljudi, ki pomoč v resnici potrebujejo , aktualni socialni problemi bi bili obravnavani prednostno, ne pa na stranskem tiru, kakor so sedaj. Prednostno bi bili obravnavani problemi kot je seveda pandemija, ustavnost ukrepov, organizacija v šolstvu, organizacija in finančna pomoč zdravstvu, socialna pomoč le-te potrebnim in racionalno ter legitimno razpolaganje z državnimi sredstvi.
Comments